Ko kamni so pospravljeni
in deska je spet prazna,
kje še kaka sled je
o zmagah in porazih?

Pred dnevi nas je po daljši bolezni zapustil Peter Gaspari, eden od pionirjev slovenskega goja in obenem ena najvidnejših osebnosti v zgodovini te igre pri nas. Njegovo vlogo pri razvoju goja v Sloveniji je pravzaprav nemogoče ovrednotiti: ne le, da je bil več kot trideset let v tekmovalnem vrhu – med drugim je trikrat osvojil naslov prvaka Slovenije, leta 1980 pa je postal tudi jugoslovanski prvak – temveč je bil s svojim neutrudnim organizacijskim delom med tistimi, ki so največ prispevali k položaju goja v Sloveniji danes.

Že kot uveljavljen igralec je leta 1968 sodeloval pri ustanovitvi Go zveze Slovenije, ki jo je pozneje – v obdobjih 1976-1985 in 1991-2002 – kot predsednik tudi vodil in ob tem previharil mnoge pretrese, ki so jo doleteli. Pri tem njegovo delo še zdaleč ni bilo omejeno zgolj na zasedanje te ali one funkcije. Nenehno se je trudil za zbiranje in arhiviranje podatkov o zgodovini slovenskega goja, naj je šlo za rezultate turnirjev ali podrobnosti o različnih dogodkih, ki bi sicer ostali zapisani pozabi, s svojo borbenostjo na igralni deski, ki vsaj na prvi pogled ni prav nič spominjala na njegov vljudni, blagi značaj, pa je bil vseskozi zgled novim, prihajajočim generacijam goistov.

Res, brez njega bi si slovenski go v zadnjih desetletjih kar težko predstavljali: izdajanje biltenov, prevajanje publikacij, urejanje odnosov z Evropsko go zvezo, pridobivanje opreme in iskanje finančnih sredstev, obiski profesionalnih igralcev pri nas, organiziranje turnirjev, različni administrativni opravki – povsod je po svojih najboljših močeh pomagal Gaso, vselej iz strastne ljubezni do te velike igre, brez misli na priznanje ali hvalo. Njegova zagnanost ni popustila vse do konca, prav tako, kot se je na deski vztrajno in neustrašno boril tudi tedaj, kadar se je znašel v težavnem položaju; ko je njegovo telo že povsem oslabelo, je njegov duh še vedno koval načrte za prihodnost in se veselil vsake novice v zvezi s slovenskim gojem.

Nam, dedičem njegove zapuščine, ostaja spomin na človeka, ki je goju posvetil velik del svojega življenja, na skupne trenutke, na nepozabna srečanja črnih in belih kamnov, na vse, kar je storil za nas, pa se nam je tedaj morda zdelo (preveč) samoumevno. Peter, pogrešali te bomo – ne kot nekdanjega predsednika ali velikega igralca, temveč kot prijatelja, ki smo ga imeli radi.

Ljubljana, december 2003

Nazadnje posodobljeno 2.01.2023