Svetovno amatersko prvenstvo v goju (WAGC) se je po dvanajstih letih vrnilo v Korejo, tokrat v Mungyeong. Med 6. in 13. septembrom je v dvorani Onnuri Sports Center osem kol po švicarskem sistemu odigralo 52 igralcev iz 52 držav, s časom 60 minut in tremi 30-sekundnimi podaljški (byo-yomi). Slovenske barve sem zastopal Žiga Hajduković. V Korejo sem odletel nekaj dni prej, da sem se privadil na časovni zamik in obiskal nekaj go klubov (baduk kiwon) v Seulu.
Ogrevanje v Seulu
Prvi dvoboj sem izgubil že na letališkem stranišču takoj po pristanku v Incheonu, kjer sem med iskanjem tipke za splakovanje na korejski elektronski školjki pritisnil vse razen prave in se pri tem temeljito zmočil. Ko sem si napise s pomočjo prevajalnika razvozlal, sem postal navdušen uporabnik – enako školjko imam zdaj že na nakupovalnem seznamu za nedokončano kopalnico v mansardi. Seul je bil sicer za goista pravo razkošje. V parku Jongmyo več kot petdeset starejših gospodov vsak dan igra ulični go in kamne ob deske nabija s strastjo, ki jo je slišati in čutiti. Na partijo so povabili tudi mene, a sem jo po neprespani noči na letalu mirno izgubil. Naslednji dan sem obiskal Jongro Kiwon, največji korejski go klub, kjer dnevno igra od 70 do 80 ljudi. Tam sem proti enemu od mojstrov celo dobil nekaj partij – sicer z dvema kamnoma prednosti, saj se za enakovredno igro ni pustil pregovoriti. Akademijo Flower Baduk, kjer go poučujejo tri profesionalke, sem komaj našel, saj se skriva v ozkem prehodu med dvema restavracijama. Tam sem srečal prvega udeleženca prvenstva, izraelskega predstavnika Reema Ben Davida 5d. Zvečer sem v hotelu nadvse prijetno presenečen ugotovil, da sta na televiziji med stotinami kanalov na voljo kar dva s 24-urno go vsebino – predvsem partije profesionalcev z analizo v živo, kar sem nato še ves teden z veseljem spremljal pred spanjem.
Legendarna otvoritev
Uradni del se je začel s prenočitvijo ob letališču v Incheonu, kjer smo se zbrali igralci z vsega sveta. Zajtrk je bil eden najboljših obrokov tedna, nato pa smo se z avtobusi odpeljali v Mungyeong. Takoj po prihodu so nas čakale prijateljske partije s korejskimi mojstri; proti prvemu nasprotniku sem izgubil, drugega pa dvakrat premagal – ne da bi vedel, kako močna sta v resnici bila, saj nista govorila niti besedice angleško, jaz pa poleg annyeonghaseyo (zdravo) in gamsahamnida (hvala) prav tako ne.
Na otvoritveni slovesnosti je izstopal nastop tekmovalcev v taekwondoju, ki so med skoki, obrati in salti razbijali lesene ploščice ter vse skupaj pospremili z bojnimi kriki.
Prišel je tudi Lee Chang-ho, legenda goja, 15 zaporednih let (1991 – 2006) rangiran kot prvi na svetu, ki je delil podpise na liste s svojo fotografijo, meni pa je podpisal še knjigo Korean Style of Baduk 1, ki sem jo prinesel s seboj v ta namen. Večerja po slovesnosti je bila odlična, najbrž tudi zaradi visokih gostov. V uradni knjižici s fotografijami vseh igralcev pa so mi pri obdelavi nadeli belo srajco, ki je na izvirniku ni bilo.
Napeti dvoboji in rešena življenja
Igrali smo dve koli na dan, ob 9.30 in 14.00. Do prizorišča smo se vsako jutro pol ure vozili z avtobusom, ki je odpeljal nekaj minut pred deveto, tako da za mentalno pripravo pred jutranjo partijo ni ostalo prav dosti časa. V prvem kolu me je Romun Cornel Burzo 6D počasi in zanesljivo, točko za točko, pripeljal do predaje. V drugem kolu sem v energični partiji, polni preobratov, ugnal Portugalca Fernanda Gonçalvesa 4k, s katerim sva se nato spoprijateljila in na vožnjah z avtobusom preklepetala ves teden.
V tretjem kolu me je Litovec Albertas Petrauskas 2D premagal za 2,5 točke, čeprav sem večino igre vodil za 5 do 20 točk; v končnici sem zamudil klasični hane, s katerim bi po njegovi napaki v josekiju pozneje lahko zavzel kot. Tudi z Albertasom sva se spoprijateljila, na sobotnem izletu pa mi je povedal še vse o tem, kako se je poleg pohoda prek Sedmerih jezer povzpel tudi na Triglav. V četrtem kolu je Mehičan Oliver Salvador Mendieta Montoya 3k dobro izkoristil mojo prezgodnjo invazijo v kot in me v dolgi, naporni igri porazil za 30 točk.
V petem kolu sem proti zagretemu Bolgaru Nikoli Tsarigradskemu 1D z napačne strani zajadral v joseki, ki bi lahko postal Flying Knife, nato pa v kotu odigral še odvečno potezo za brezpogojno življenje, namesto da bi dopustil seki in napadel pomembnejše točke. Po spregledani ključni potezi na stranici sem pri 40 točkah zaostanka partijo predal. V šestem kolu, tretji dan popoldne, sem dobil partijo proti Gvatemalcu Hectorju Paizu Castillu 2d, ki ga je morda zdelala hrana iz menze, saj je igral bolj kot 7. kyu – pozneje sem mu podaril nekaj probiotikov in rehidracijskih praškov ter mu po njegovih besedah rešil življenje. V sedmem kolu sem zjutraj premagal Irca Byoung Ju Leeja 3k, pred desetletji priseljenega iz Koreje. Po otvoritvi sem naredil nekaj napak in mu dovolil, da me odseka v kotu, nato pa je začel napad z napačne strani, s čimer sem se okrepil proti njegovi šibki skupini v centru, ob robu pa mu je kmalu zatem vse umrlo, tako da je pri skoraj 50 točkah zaostanka predal. V zadnjem kolu sem se proti Madžaru Barnabásu Vargi 2D že v uvodu zapletel v kotu, nato pa mi ni uspelo niti ujeti njegove skupine niti zgraditi dovolj teritorija. Pri 30 točkah zaostanka mi je tik pred predajo potekla še zadnja perioda byo-yomija, tako da sem bridki konec izkusil še na tretji način.
Pred turnirjem sem iskreno pričakoval, da bom osemkrat sedel nasproti mojstrom in da bo moj realni cilj vsaj ena zmaga. Izkazalo se je, da je bilo v tekmovalnem polju kar nekaj igralcev z rangom kyu, predvsem pa, da so razmerja med deklariranimi rangi iz različnih delov sveta zelo ohlapna. Na koncu sem dosegel tri zmage, v še vsaj dveh partijah pa sem se enakovredno boril in imel dobre možnosti, tako da sem z nastopom precej zadovoljen. Ob vsem tem sem pridobil še nekaj točk ratinga v bazi EGD. Moje zmage so zadostovale za 44. mesto ter lepo medaljo za sodelovanje.
Prvenstvo je z vsemi osmimi zmagami osvojil Fu Yu (Kitajska), drugo mesto je s sedmimi zmagami zasedel Japonec Hyo Ka, tretje pa s šestimi zmagami Lukáš Podpěra (Češka), ki je bil tako najbolje uvrščeni Evropejec. Korejski predstavnik Kim Hyeon-seok je s petimi zmagami končal na 8. mestu, edina ženska v polju, Quynh Anh Ha iz Vietnama, pa na 6. mestu. Omeniti velja še presenečenje prvenstva, Britanca Bruna Poltronierija 4d, ki si je priboril 7. mesto. Iz naše soseščine naj izpostavim Karla Vlahovića, po letošnjem EGC-ju zdaj že mojstra 3. dana, ki se je s petimi zmagami uvrstil na odlično 17. mesto. S Karlom in Srbom Nikolo Jevtićem (3d) sem sicer preživel največ časa med turnirjem. V petkovem večernem rengoju sem igral s Fernandom, ki je na koncu skupaj z Byoung Ju Leejem prejel posebno nagrado za fair play.
Kultura, piranska sol in robotska Hello Kitty
Za pravo lokalno izkušnjo so poskrbele prijazne gospe, ki so ob robu dvorane stregle posebne korejske in japonske čaje, riževe kolačke in druge prigrizke. Sam sem vsem nasprotnikom in glavni organizatorki Hye Ryung Song podaril paketek piranskega solnega cveta, ki je bil – skupaj z zgodbo o pridobivanju – prava uspešnica.
V soboto po tekmovanju so nas dopoldne peljali na pohod do visečega mostu, popoldne pa v zgodovinski park Mungyeong, kjer med vrati in obzidji stoji filmska kulisa mnogih znanih K-dram, med njimi serije Kingdom. Ogledal sem si jo že pred odhodom, zato je bil sprehod še toliko bolj zanimiv. Po vrnitvi v Seul sem imel čast obiskati še sedež Korejske go zveze, kjer me je profesionalec Eric Kang, ki poučuje mlade yeongusaenge (korejski insei), popeljal po učilnicah, turnirskih dvoranah in sobi s podpisanimi artefakti ter mi ob slovesu podaril pahljačo s podpisom Shin Jin-sea, trenutno najboljšega goista na svetu. Preostanek časa je minil v mrzličnem nakupovalnem ritmu: hčerki sta zalogo korejskih obraznih mask pričakali s skoraj več navdušenja kot moje tri zmage, ženi Luciji pa sem iz trgovine Olive Young prinesel komplet BIOHEAL, predvsem pa Hello Kitty. In ne kakršnekoli: Chogokin Hello Kitty v izdaji, ki jo prodajajo izključno v trgovinah Tamashii Nations. Chogokin je Bandaijeva linija litih kovinskih figur, tako da je Kitty pravi mali robot s kovinskim telesom, glava pa se odpre kot pilotska kabina, v kateri sedi mini Kitty. Tudi sebe nisem pozabil: v trgovini Gundam Base v COEX-u sem si privoščil Gundama Barbatos (Metallic Gloss Injection), prav tako omejeno izdajo. Seveda pa obvezno še kak kilogram značilnih mehkih sadnih bonbonov, celo vrečo gachaponov ter kup spominkov za prijatelje in družino, med njimi sedefne (biserovina) magnetke s tradicionalnimi vzorci.
Hvala Korejski go zvezi za odlično organizacijo in gostoljubje ter Go zvezi Slovenije, da me je poslala na prvenstvo. Če se bo priložnost ponudila, se WAGC-ja z veseljem spet udeležim!
Rezultati so tukaj.
No Comments: