Go (japonsko: igo, kitajsko: wei-chi, korejsko: baduk) je ena najstarejših miselnih iger na svetu. Po splošnih ocenah naj bi nastala na Kitajskem pred približno 4000 leti. Rojstvo te igre je zavito v skrivnost; med legendarnimi izročili je najbolj znano tisto, ki pravi, da si je go izmislil kitajski cesar Yao z namenom, da bi izboljšal umske sposobnosti svojega sina. Še najbolj verjetno je, da se je igra, že tedaj zelo podobna goju kot ga poznamo danes, razvila iz starodavne vrste vedeževanja, ki je za napovedovanje prihodnosti med drugim uporabljalo tudi položaje nebesnih teles. Kakorkoli že, pisni kitajski viri (med drugimi tudi filozof Konfucij) omenjajo go že sredi prvega tisočletja pred našim štetjem, najstarejša igralna oprema, najdena med novodobnimi arheološkimi izkopavanji, pa je stara skoraj dva tisoč let.

Položaj goja v stari Kitajski je težko jasno določiti: čeprav je go igra veščine – kar pomeni, da je njen izid odvisen izključno od znanja in sposobnosti igralcev, ne pa od kakršnega koli naključja – je iz nekaterih virov razvidno, da so ga med preprostim ljudstvom pogosto igrali za denar, tako kot različne igre na srečo, ki so bile na Kitajskem zelo priljubljene. Po drugi strani pa so igro visoko častili v dvornih krogih in najboljši igralci so pogosto uživali različne privilegije. Med njimi je bilo veliko duhovnikov; predvsem budistični menihi so videli go kot odlično sredstvo za meditacijo in odmik od vsakdanje pritlehnosti življenja.

Prav budistični menihi so bili tudi tisti, s pomočjo katerih se je go razširil čez meje kitajske države, na korejski polotok in pozneje, v sedmem stoletju našega štetja, tudi na Japonsko. Tam so go najprej igrali med plemstvom in duhovščino. Podobno kot že pred tem v določenih krogih na Kitajskem so Japonci veščino goja razumeli kot umetnost in skupaj s kaligrafijo, slikarstvom in poezijo je go sestavljal kanon tako imenovanih Štirih umetnosti, katerih znanje so pričakovali od vsakega spodobno izobraženega človeka. Po tistem, ko je cesar odobril državno podporo najboljšim igralcem in šolam goja, je ta igra na Japonskem doživela velik razcvet.

Danes goja ne igrajo le v vzhodni Aziji (čeprav je tam še vedno največ igralcev), temveč po vsem svetu. Kljub preprostosti osnovnih pravil – vsak otrok se je sposoben naučiti osnov goja v eni uri – lahko igra postane tudi zelo zapletena in prav neizmerne možnosti različnih razpletov so tiste, ki dajejo goju čar še po štirih tisočletjih.

Zgodovinska časovnica

Nazadnje posodobljeno 3.07.2020